VSC Sodba II Kp 52587/2010

Jedro

Neobstoječ blanketni predpis je bil v opis kaznivega dejanja zapisan že v obtožnici Okrožnega državnega tožilstva v Celju z dne 13. 8. 2012, številka Kt/1/2211/07, in pozneje, tekom kazenskega postopka te napake pristojni državni tožilec z ustrezno spremembo obtožbe ni odpravil. Določeno dejanje je sicer še vedno kaznivo, če v njegovem opisu ni navedena pravilna označba blanketne norme, a se v tem primeru zahteva, da je iz samega opisa popolnoma jasno, kakšna je vsebina te blanketne norme, ki storilcu prepoveduje oziroma zapoveduje določeno ravnanje. Iz opisa predmetnega kaznivega dejanja pa ni razvidno, da bi ta vseboval delodajalčevo dolžnostno ravnanje iz prvega in tretjega odstavka 61. člena Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme in sicer: da mora preprečiti uporabo delovne opreme, ki nima predvidenih varnostnih naprav (prvi odstavek) in da mora zagotoviti, da varnostna naprava na delovni opremi, ki jo delavec uporablja, ni izključena (tretji odstavek).

Opis dogodka, naveden v izreku sodbe, ki je predmet presoje, je po ustaljeni sodni praksi razumljiv in omogoča presojo, ali so v njem navedena vsa dejstva in okoliščine, ki so znake kaznivega dejanja tudi brez citiranja Uradnih listov. Pravica obtoženca do obrambe je v zadostni meri zagotovljena že s tem, ko se Uradni list v katerem sta bila določen predpis oziroma blanketna norma objavljena, navede v obrazložitvi.

Izrek

Pritožbi zagovornika obtoženega B. B.se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje pa se spremeni tudi po uradni dolžnosti in sicer:

v odločbi o krivdi tako, da se iz opisa dejanja pod točko 1. izpusti očitek kršitve 61. člena Pravilnika o varnosti in zdravju pri delu;

v odločbi o kazenski sankciji izrečeni obtoženemu B. B. tako,da se mu v pogojni obsodbi določena kazen zniža na 1 (eno) leto zapora,preizkusna doba pa na 2 (dve) leti;

v odločbi o kazenski sankciji izrečeni obtoženemu M. L. tako, da se mu v pogojni obsodbi določena kazen zniža na 1 (eno) leto zapora, preizkusna doba pa na 2 (dve) leti;

v preostalem delu se pritožba kot neutemeljena zavrne in v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijano sodbo sta bila obtožena B. B. in M. L. spoznana za kriva storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti pri delu po petem, tretjem in drugem odstavku 208. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izrečeni sta jima bili pogojni obsodbi, v okviru katerih sta jima bili določeni kazni enega leta in štirih mesecev zapora, s preizkusnima dobama treh let. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) sta dolžna povrniti vsak polovico stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter plačati sodno takso.

2. Zoper obsodilno sodbo prvostopenjskega sodišča se je pravočasno pritožil zagovornik obtoženega B. B. Uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb kazenskega postopka (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP), kršitve kazenskega zakona (prvi odstavek 372. člena ZKP) ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZKP). Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4. Pritožba je delno utemeljena, izpodbijano sodbo pa je sodišče druge stopnje spremenilo tudi po uradni dolžnosti ob uporabi določil prvega odstavka 394. člena ter 387. člena ZKP.

5. V uvodnem delu pritožbe zagovornik problematizira opis kaznivega dejanja, ker pri obeh pravilnikih (Pravilnik o varnosti in zdravju pri delu in Pravilnik o zagotavljanju varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih) kot blanketnih predpisih, katerih kršitev se obtožencu očita, ni naveden Uradni list v katerem sta bila predpisa objavljena. Po stališču obrambe bi takšna specifikacija obtožencu omogočala, da preveri vsebino predpisov, katerih kršitev se mu očita. Obenem pritožnik poudarja, da Pravilnik o varnosti in zdravju pri delu sploh ne obstaja, kar naj bi posledično pomenilo kršitev kazenskega zakona v smislu 1. točke 372. člena ZKP (o vprašanju ali je dejanje, zaradi katerega se obtoženec preganja, kaznivo dejanje). Prvostopenjsko sodišče je po prepričanju pritožnika v tej zvezi prav tako bistveno kršilo določbe kazenskega postopka v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj naj bi bilo podano očitno nasprotje med izrekom sodbe in njenimi razlogi glede navajanja spornega pravilnika. Prvo sodišče namreč pod točko 21 obrazložitve med ostalim tudi sicer pravilno navaja, da je obtoženec kršil Pravilnik o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme (Uradni list RS, št. 101/2004).

6. Pritožbeno sodišče razlogom pritožnika v tem delu pritrjuje, saj blanketni predpis, naveden v opisu kaznivega dejanja z naslovom Pravilnik o varnosti in zdravju pri delu, dejansko ne obstaja. Obstajata le Zakon o varnosti in zdravju pri delu (v času storitve kaznivega dejanja veljaven ZVZD, objavljen v Uradnem listu RS, št. 56/1999) ter Pravilnik o varnosti in zdravju pri uporabe delovne opreme (objavljen v Uradnem listu RS, št. 101/2004, ki se uporablja od 2. 10. 2004). Neobstoječ blanketni predpis je bil v opis kaznivega dejanja zapisan že v obtožnici Okrožnega državnega tožilstva v Celju z dne 13. 8. 2012, številka Kt/1/2211/07, in pozneje, tekom kazenskega postopka te napake pristojni državni tožilec z ustrezno spremembo obtožbe ni odpravil. Določeno dejanje je sicer še vedno kaznivo, če v njegovem opisu ni navedena pravilna označba blanketne norme, a se v tem primeru zahteva, da je iz samega opisa popolnoma jasno, kakšna je vsebina te blanketne norme, ki storilcu prepoveduje oziroma zapoveduje določeno ravnanje. Iz opisa predmetnega kaznivega dejanja pa ni razvidno, da bi ta vseboval delodajalčevo dolžnostno ravnanje iz prvega in tretjega odstavka 61. člena Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme in sicer: da mora preprečiti uporabo delovne opreme, ki nima predvidenih varnostnih naprav (prvi odstavek) in da mora zagotoviti, da varnostna naprava na delovni opremi, ki jo delavec uporablja, ni izključena (tretji odstavek). Očitek naslovljen na obtoženca se namreč glasi, da bi „ob nastopu dela bil dolžan preveriti, ali je na tem stroju poskrbljeno za varnost delavcev, sicer pa bi moral delovni stroj ustaviti“. Ob takšnem opisu predmetnega kaznivega dejanja je torej sodišče druge stopnje moralo očitek obtožencu o kršitvi neobstoječe blanketne norme – 61. člena Pravilnika o varnosti in zdravju pri delu izpustiti iz opisa kaznivega dejanja, je pa sodišče druge stopnje obenem ugotovilo, da je obtožencu očitano dejanje kljub takšnemu posegu v opis še vedno kaznivo, saj je moč njegovo opustitev v celoti subsumirati pod drugo v opisu dejanja navedeno blanketno normo – prvi odstavek 96. člena Pravilnika o zagotavljanju varnosti in zdravja na delovnih mestih. Ta pravilnik v prvem odstavku 96. člena predpisuje, da mora delodajalec delovna mesta ustrezno vzdrževati in zagotoviti odpravo ugotovljenih pomanjkljivosti. Če ugotovljena pomanjkljivost ogroža varnost in zdravje delavcev na delovnih mestih, pomanjkljivosti pa ni mogoče takoj odstraniti, mora delodajalec delo na takšnih delovnih mestih ustaviti. S tem, ko opis dejanja obtoženima B. B., pa tudi . L. očita, da ob nastopu dela nista preverila, ali je delo na vakuumirki varno in nista preprečila delo na očitno nevarnem delovnem stroju (ustavila delo na takšnem delovnem mestu), je po prepričanju sodišča druge stopnje zadoščeno zahtevi po zadostni konkretizaciji kaznivega dejanja, saj je opisana kršitev njunega dolžnostnega ravnanja iz citirane blanketne norme.

7. Ne strinja pa se sodišče druge stopnje s pritožbenim očitkom, da opis kaznivega dejanja ni dovolj konkretiziran, ker ne vsebuje navedb Uradnih listov, v katerih so bili objavljeni blanketni predpisi, katerih kršitev se storilcu očita. Opis dogodka, naveden v izreku sodbe, ki je predmet presoje, je po ustaljeni sodni praksi razumljiv in omogoča presojo, ali so v njem navedena vsa dejstva in okoliščine, ki so znake kaznivega dejanja tudi brez citiranja Uradnih listov. Pravica obtoženca do obrambe je v zadostni meri zagotovljena že s tem, ko se Uradni list v katerem sta bila določen predpis oziroma blanketna norma objavljena, navede v obrazložitvi. V predmetni kazenski zadevi je sodišče prve stopnje to storilo pod točko 21 obrazložitve izpodbijane sodbe. Z izpustitvijo očitka o kršitvi določbe neobstoječega 61. člena Pravilnika o varnosti in zdravju pri delu, pa je bilo odpravljeno tudi morebitno nasprotje med izrekom in razlogi sodbe oziroma medsebojno nasprotje med razlogi sodbe, kar bi lahko predstavljalo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

8. Po prepričanju zagovornika naj sodba ne bi imela razlogov tudi o tem, kdaj je obtoženi B. B. nadomeščal D.K., niti ali bi se lahko v času nadomeščanja sploh seznanil z okoliščino, da predmetni delovni stroj ne dela varno, kar mu je očitano v izreku sodbe. Sodišče druge stopnje po preizkusu izpodbijane sodbe ugotavlja, da tudi ta očitek o bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni utemeljen. Z izpostavljenim vprašanjem se je sodišče prve stopnje ukvarjalo pod točko 22 obrazložitve izpodbijane sodbe. Tozadevne zaključke sodišča prve stopnje in sprejeto dokazno oceno gre zato preizkušati v smislu pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

9. Bistveni poudarek drugega sklopa pritožbenih navedb, ki se nanašajo na izpodbijanje prvostopenjskih dejanskih zaključkov, pa je v izpodbijanju dokazne ocene prvega sodišča, da je obtoženec vedel za nevaren način dela na predmetnem delovnem stroju, konkretno napravi za termično preoblikovanje plastike - vakuumirki Ilig7, pa ga je kljub temu dopustil. Svoje stališče pritožnik zatrjuje na podlagi prepričanja, da obtožencu ni dokazano, da naj bi bil opozorjen na nevaren način delovanja tega stroja, da ne drži, da bi D. K. nadomeščal v letu 2007 (pred 1. 5. 2007 v letu 2007 pa ni imel nobenega opravka s strojem), da je D.K.bzapisal, da obtoženca kot naslednika na nevarnost ni mogel opozoriti, ker sporno orodje do 30. 4. 2007 ni delovalo na stroju Illig7, da je ugotovitev prvega sodišča, da je bil obtoženi pred nezgodo in v marcu 2007 seznanjen z nedelovanjem varnostnih stikal in nevarnim načinom dela pri konkretnem orodju pri izdelavi konkretnega polizdelka v nasprotju z vsemi dokazi, da je priča D. R. izpovedala, da obtoženi pri njej spreja nikoli ni naročal, da obtoženi pred 1. 5. 2007 z oddelkom vakuumiranja ni imel nobene zveze, saj je do takrat vodil obrat montaže (oddelek vakuumiranja se nahaja v sklopu obrata predmontaže), da je v obratu predmontaže zaposlenih 400 ljudi in postavljenih približno 50 strojev in bi bilo nemogoče pričakovati, da bi v nekaj dneh od prevzema obrata poskrbel za varno delo.

10. V nasprotju s pritožnikom pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v razlogih obsodilne sodbe nanizalo številne tehtne razloge, podkrepljene z razumno argumentacijo, da je obtožencu dokazano odločilno dejstvo in sicer, da je kot oseba odgovorna za varnost in zdravje pri delu v obratu predmontaže v sklopu Programa HZA ... vedel, da ne ravna po predpisih in varnostnih ukrepih in s tem povzroča nevarnost za življenje ljudi, kljub temu, da je vodenje obrata formalno prevzel s 1. 5. 2007. Obtoženega je kot odgovorno osebo k spoštovanju in izvajanju predpisov o varnosti in zdravju pri delu ter določil splošnega akta o varstvu pri delu zavezoval tudi 12. člen pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 12. 2004. Res je, da je bil pred tem vodja tega obrata D. K., a kot je tudi slednji sam povedal, se je od avgusta 2006 do januarja 2007 nahajal na delu pri zagonu proizvodnje v V. Kot je razvidno iz pisnega zagovora D. K. je že januarja 2007 po vrnitvi iz S. preko obratnega tehnika I. K. službi tehnologije podal opozorilo glede neprimernega načina dela in postopka vakuumiranja z ločevalnim sprejem Formtrennmitell. Tedaj je opozoril na nevarnost poškodb in zahteval aktivnosti za izboljšanje pogojev dela. Prejel je odgovor, da naj se do izboljšanja pogojev postopa po obstoječem načinu dela. Ker z odgovorom v obratu niso bili zadovoljni, so na napako opozorili tudi službo varnosti in zdravja pri delu. Slednja je tehnologijo opozorila z zapisnikom z dne 14. 3. 2007. D. K. je sicer na glavni obravnavi 29. 5. 2017 zatrjeval, da obtoženi B. B. s temi aktivnostmi ni bil seznanjen, a je prvo sodišče na podlagi izvedenih personalnih in listinskih dokazov, še zlasti zapisnika s sestanka z dne 22. 3. 2007, na katerem so bile izpostavljene težave s celico 6NZF 615 ob analizi testne serije Eurocombi, ki je bil poslan v vednost tudi obtoženemu B., pravilno dognalo, da je bil tudi slednji seznanjen s predmetno problematiko. Ne gre spregledati izpovedbe tedanjega direktorja programa HZA ... M. R. na glavni obravnavi 22. 6. 2017, ko je poudaril, da je obtoženega B. B. izbral za vodjo obrata, ker je že bil vodja vakuumiranja in je šel skozi vse faze montaže. Dodal je, da ko je bil D. K. v V., je bil že obtoženi B. B. vodja ter da kakšne pretirane primopredaje ni bilo, ker sta bila že oba vešča tega dela in je šlo le za prenos odgovornosti.

11. V nadaljevanju je prvo sodišče pravilno izpostavilo, da se je o problematiki ločevanja celic od orodja na oddelku razpravljalo že dalj časa. Številni delavci (N. A., M. P., D. M., S. K., A. F.) zaslišani kot priče (razen S. Š., za katerega je prvo sodišče uspešno utemeljilo razloge zakaj mu ne verjame) so izpovedali, da varnostne naprave na predmetnem delovnem stroju niso delovale, ker če bi, bi to zaviralo proizvodnjo in da je bil s tem seznanjen širši krog ljudi, tudi nadrejeni.

12. Res je sicer, da je bilo sporno orodje, na katerega so se celice lepile in je bilo treba zato uporabljati ločevalni sprej, pred tem nameščeno na drug delovni stroj (Illig1) in da so opozorila v zvezi z nevarnostjo dela ter iskanja rešitve od januarja do marca 2007 bila izvajanja v zvezi s tem delovnim strojem. A kot izhaja iz izpovedb priče Jurij Vaupota ter nenazadnje iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca iz varstva pri delu G. B., delo na stroju Illig1 ni predstavljajo tolikšne nevarnosti, ker se je delalo na ročni način. S tem, ko pa je bilo problematično orodje 7. 5. 2007 nameščeno na delovni stroj Illig7, ki ni omogočal ročnega načina dela na enak način kot Illig1, pa se je nevarnost dela na tem stroju z navedenim orodjem drastično povečala. V tej zvezi ne gre spregledati izpovedbe priče Sebastjana Komarja, ki je povsem jasno zatrdila, da na stroju Illig7 na ročni način ne bi bilo mogoče delati, ker ne bi mogel pripraviti celic zaradi predgretja ali glavnega gretja in ne bi dosegli prave temperature plastike, kar bi pomenilo več škarta. Glede na število izdelanih celic pa ni moč oporekati zaključkom sodišča prve stopnje, da je šlo že za redno proizvodnjo predmetnih celic. Tudi priče D. M., I. K., S. K., E. K. in A. F. so potrdile, da se je na predmetnem stroju delalo v avtomatskem režimu in s tem izpodbile trditev S. Š. o ročnem načinu delovanja. Ker je avtomatski način dela zahteval, da se posluževalec stroja povzpne po stopnicah ter ob izklopljeni oziroma premoščeni fotocelici in dvignjeni varnostni mrežni pospreja orodje vsakih nekaj celic (za kar je imel le nekaj sekund časa), ter na ta način prepreči lepljenje celice za orodje, je popolnoma sprejemljiva ocena, da so za nevaren način dela vedeli vsi vpleteni. Ob pravilnem avtomatskem delovanju stroja Illig7 je namreč bila naloga posluževalca le, da stoji ob transportnem traku in odlaga izdelane celice na predvideno mesto. Nobene potrebe ne bi bilo za povzpenjanje po stopnicah in poseganje v notranjost stroja, kar je bilo nenazadnje tudi prepovedano z dobro vidno opozorilno nalepko „Ne segaj z roko v nevarno območje“ (fotografije 21 do 23 na list. št. 86 in 87). Za nemoteno proizvodnjo v avtomatskem režimu na opisan nevaren način, pa je bilo potrebno zagotoviti tudi silikonski sprej, kar gotovo ni bila naloga posluževalcev in strojnikov, pač pa višje rangiranih delavcev. Priča D. R. je izpovedala, da so ga naročali in prevzemali vodje oddelkov in mojstri, tudi obtoženi M. L.

13. Glede na zgoraj povzete zaključke, ki pritrjujejo dokazni oceni prvega sodišča, tudi sodišče druge stopnje ugotavlja, da je popolnoma nemogoče, da obtoženi B. B. ne bi vedel za protipredpisen in izredno nevaren način dela na delovnem stroju Illig7. Bil je seznanjen s problematiko orodja pri izdelavi celice Nofrost 6NZF 615, kar nenazadnje potrjuje zapisnik z dne 22. 3. 2007. Posledično je pritrditi oceni prvega sodišča, da vpetje tega spornega orodja v stroj Illig7 dne 7. 5. 2007 ni moglo biti opravljeno brez vednosti obtoženca kot vodje obrata predmontaže. Razlogi sodišča prve stopnje o tem, da je bil obtoženi B. B. pred obravnavano delovno nezgodo seznanjen s problematiko lepljenja celic na konkretno orodje, z uporabo ločevalnega spreja, z namestitvijo tega istega orodja na delovni stroj Illig7 (ki je delal v avtomatskem režimu), z okoliščino, da so bile varnostne naprave na predmetnem stroju onemogočene, saj ob avtomatskem načinu dela drugače ne bi bilo moč izdelovati predmetne celice in posledično z izredno nevarnim in seveda protipredpisnim načinom dela, so zato za sodišče druge stopnje povsem prepričljivi in sprejemljivi. Glede na splošno znano problematiko in težave s konkretnim orodjem v zvezi z lepljenjem celic, je povsem nemogoče, da zanjo ne bi vedel obtoženi kor obratovodja, pa čeprav je to funkcijo formalno nastopil šele s 1. 5. 2007 ter kljub velikosti samega obrata, ki jo izpostavlja pritožnik (400 delavcev in okoli 50 strojev).

14. Pritožnik prav tako ne more biti uspešen z izpodbijanjem sodbe sodišča prve stopnje, ker naj bi slednje zamenjevalo organizacijsko shemo oddelkov oziroma obratov. Čeprav sicer ne gre za razloge o odločilnih dejstvih, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je iz obrazložitve sodbe popolnoma jasno, da se obtoženemu B. B. storitev predmetnega kaznivega dejanja očita kot vodji obrata predmontaže (v sklopu programa HZA) pod katerega je spadal oddelek vakuumiranja in uparjalnikov, kjer se je zgodila delovna nezgoda.

15. Ko je sodišče prve stopnje uspešno utemeljilo obtoženčev zavestni element in v čem se je odražala kršitev njegovega dolžnostnega ravnanja po blanketni normi prvega odstavka 96. člena Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih, je pod točko 32. obrazložitve pravilno vzpostavilo še vzročno zvezo do hujše posledice, to je smrti oškodovanca F. K. ter opredelilo voljni element zavestne malomarnosti kot obtožencu dokazane oblike krivde.

16. Pritožbeno sodišče je odločbo o kazenski sankciji preizkusilo v skladu z določbo 386. člena ZKP, ki predpisuje, da pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zoper ta del sodbe. Pri tem je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je prvo sodišče pod točko 34 obrazložitve pravilno izpostavilo tako obteževalne kot tudi olajševalne okoliščine, ki jih je ustrezno upoštevalo pri izbiri kazenske sankcije in odmeri določenih kazni pri obeh obtožencih. Napačno pa je ravnalo pri obrazložitvi dolžine preizkusne dobe, saj je, kljub temu, da je obtožencema odmerilo triletno preizkusno dobo, v obrazložitvi utemeljevalo dveletno. Vendar pa je vsekakor po spremembi prvostopenjske sodbe, ko je sodišče druge stopnje iz opisa dejanja izpustilo očitek o kršitvi ene blanketne norme, podana manjša kriminalna količina, kar se mora odražati tako v določeni kazni zapora kot tudi preizkusni dobi. Zato je sodišče druge stopnje obema obtožencema v okviru pogojne sodbe določeni kazni zapora znižalo na eno leto, preizkusni dobi pa na dve leti. Čeprav se obtoženi M. L. zoper sodbo sodišča prve stopnje ni pritožil, je sodišče pri njem postopalo v smislu določbe 387. člena ZKP. Po tej v primeru, če sodišče druge stopnje ob pritožbi kogarkoli ugotovi, da so razlogi, zaradi katerih je odločilo v korist obtoženca, v korist tudi kateremu od soobtožencev, ki se ni pritožil ali se ni pritožil v tej smeri, ravna po uradni dolžnosti, kakor da bi se bil pritožil tudi ta.

17. Pritožbeno sodišče je deloma odločilo v obtoženčevo korist in zato sodna taksa ni bila določena (drugi odstavek 98. člena ZKP).

Datum zadnje spremembe:

06.01.2020

Podobni dokumenti:

• Sodba IV Ips 91/2008
• VSRS Sodba I Ips 46082/2015
• Sodba I Ips 34656/2010-59